Popolna zimska nedelja v hribih. Zimska? No ja, včeraj je ob toplih sončnih žarkih pošteno zadišalo po pomladi. In smo šle. Štiri punce, v pogovornem tempu seveda, iz Potoč proti Javorovem vrhu.

Pot začnete na parkirišču v Potočah. Če je prvo zasedeno, boste mesto našli višje ob cesti, ali pa najkasneje na drugem (zadnjem) parkirišču. Ker so Potoče tudi izhodišče za Sveti Jakob, je sicer na parkirišču kar pestro, pa tudi del poti, ki vodi tudi (samo) do Svetega Jakoba, je kar precej obiskan.

Za Javorov vrh se v labirintu poti držite desno.  Prijazni lokalci, ki jih vprašate za pot, vas bodo najprej sicer poslali na Sveti Jakob in od tam na Javorov vrh, ampak vztrajajte desno proti Potoški gori, da boste naredili krožno turo. Nam je bila v pomoč aplikacija Maps.me.

‍

‍

Ko smo se odcepile od poti na Sveti Jakob je prišla prava uživancija. Nikjer nikogar, sonce in prijetna pot po gozdu, ki omogoča lušen pogovorni tempo. Nič preveč napornega.

Ko smo na poti srečale s sončkom obsijano (zaprto) kočo (upam, da ni privat vikend?), smo naredile postanek za čaj, nekaj prestic in nastavljanje toplemu sončku. Od koče smo imele prelep pogled na gorenjsko ravnino, ljubljansko kotlino in Julijce s Triglavom na čelu.

‍

‍

Potem pa dalje. Proti Potoški planini in potem do Javorovega vrha. Po poti, ki je od takrat, ko smo se odcepile od poti na Sveti Jakob, trajala slabi dve uri, smo srečale padalca, ki se je ravno pripravljal na vzlet, eno družinico in tik pod vrhom osamljenega planinca. Drugače pa popoln mir in samota. Prelepo. Pri tem samo opozorilo, da so derezice obvezne, saj je na severni strani, tik pod vrhom, precej poledenelo.

Na vrhu nas je pričakal lep razgled. Spet najprej na ravnice v dolini. Za nami pa na najvišje in najlepše vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Kočna, Grintavec in Kalški greben. V drugo smer pa res lep pogled na Srednji vrh in Cjanovco - oba dodana na Idejnico za toplejše dneve.

‍

‍

‍

Potem pa navzdol. Proti Svetemu Jakobu. Spet srečamo nekaj planincev, večino poti pa uživamo v popolni samoti in miru. Ustavimo se na simpatični razgledni točki in potem še kakih 15 minut in smo pri Koči Iskra na Svetem Jakobu.

‍

‍

O Svetem Jakobu. Gužva? Ja. Ampak drugače pač ne more biti. Planinska koča izgleda kot iz pravljice, sonce greje, da imaš občutek da je maj, ne pa januar. Osebje pa... Izjemno. Res! Kapo dol! Tako dobre in pozitivne energije ter prijaznih ljudi ne srečaš pogosto. Sploh pa ne na krajih, kjer imajo tako velik obisk. Hrana in pijača? Zelo zelo dobra. Me smo vzele joto, zelje, žgance (izjemno okusni) in za finiš pehtranovo potico (Topla, mehka, diščea, wauuu!). Zraven pa lokalno pivo (Priporočamo!!) in ingverjev liker, viljamovko in medico s čilijem (Super!).

‍

‍

‍

‍

S polnimi trebuščki nazaj do avta in tik pred sončnim zahodom proti domu. Pot, ki smo jo naredile, naj bi vam gor in dol vzela cca 4 ure + kakšno uro za postanke. No,

nam jih je vzela 7. Ker je bilo tako lepo, da smo si vzele čas, da smo uživale v poti, soncu, razgledih in postanku na Svetem Jakobu.

‍

Priporočamo! Tistim, ki ste za celodnevne izlete našo turo. Tistim, ki ste samo za krajši sprehod in kosilo (z otroci) pa vsaj Sveti Jakob.

‍