Viševnik je precej poznana gora (za info, zame je gora vse, kar v višino meri več kot 2000 m) in jo zato težko umestimo med skrite kotičke. Ker pa je ena tistih, ki ponuja najboljše razmerje med tem koliko daš (nekaj potu in cca 2 uri časa) in kaj dobiš (enega najlepših pogledov na Triglav in dejstvo, da si osvojil goro), jo umeščam na seznam skritih kotičkov oziroma na seznam dobro varovanih skrivnosti. :)

Vrh Viševnika je majhen, deloma tudi prepaden. Poleg tega ne maramo gneče. Zato je obisk Viševnika nekaj, kar vam predlagam v tistih terminih, ki so nekoliko manj zanimivi za množice. Med tednom, za vikend zares zelo zgodaj zjutraj ali pa popoldne.

Pri tem seveda velja opozorilo! Gre za goro! In v gore se je potrebno odpraviti primerno obut, oblečen in opremljen. Na tem linku si preberite, kako to izgleda. Kljub temu, da vzpon ni tako dolg, terja dobro fizično pripravljenost in zanesljiv korak. Pa obvezno, pravo hribovsko kulturo, za katero se v zadnjih letih zdi, da je v gorah kronično primanjkuje. Gore in prelepo naravo, ki jih obdaja, moramo spoštovati in jih za sabo pustiti takšne, kot smo jih dobili, v neokrnjenem stanju. Kvečjemu jih lahko olajšamo za kakšno smet, ki so jo za sabo pustili packi brez kulture. :)

Mi smo se na Viševnik odpravili spomladi. Izpred vojašnice na Pokljuki smo štartali ob 6:00 uri. Na vrhu je padel dober zajtrk s pogledom na Triglav in ob 11:00 smo že pili kavico na Bledu. Tako je bil pred nami praktično še cel dan in občutek, ko ob dopoldanski kavici veš, da si danes že osvojil 2-tisočaka je bil izjemen.