Pa smo šle. Tri punce v Prekmurje. Na deževen petek smo se po službi (ali pa malo prej) nabasale v avto, navile radio do konca in se v avtu polnem smeha in prepevanja pripeljale v Mursko Soboto. Ob vsej dobri energiji je nekje na poti dež zamenjalo sonce in do naše prve postaje, Expano park, smo prišle ravno prav lačne ter zrele za kozarček vina ob jezeru. Expano park in jezero nas nista razočarala, prav tako ne langaš, prekmurska gostoljubnost in ponudba lokalnih vinarjev (tudi za sabo), ki so na voljo.

Sončno petkovo popoldne nas je povabilo še na pivo v Bunker bar v Mursko Soboto, potem pa je bil čas, da se odpravimo v Tešanovce, kjer nas je v idlični Panonski vasi čakalo naše vikend domovanje. Na večerjo smo se, ob spremljavi prelepega sončnega zahoda nad brezkončnimi polji, odpravile v 200 m oddaljeno gostišče Oaza. Ob zadnjih vzdihljajih sonca smo si na terasi nad ribnikom privoščile pravo in res zelo okusno mesno pojedino iz žara. Za konec pa so nas presenetili še z vanilijevim sladoledom z vročimi gozdnii sadeži - ja, Prekmurci znajo očarati punce. ;)

Sobota je bila dan za kolesarski izlet. Ko ste v Prekmurju je le-ta pač obvezen. Nikjer drugje v Sloveniji namreč s kolesom ne boste uspeli nabrati več kilometrov, kot jih lahko po prekmurskih ravnicah. Me smo se zjutraj na izlet dobro pripravile s pravim prekmurskim zajtrkom in domačim kruhom iz trgovinice Šklojca, ki jo najdete na Kocljevi ulici v Murski Soboti (priporočamo!). Potem pa smo se usedle na kolesa in celodnevno kolesarjenje se je začelo.

Najprej smo se ustavile v Bogojini, kjer se pač morete ustaviti, da si pogledate plečnikovo cerkev. Potem pa smo nadaljevale do Strehovcev, ki so (mislim, da že na Goričkem) terjali nekoliko več napora. Ampak se je izplačalo. Na vrhu so nas pričakali prelep razgled, pravljične prekmurske hiške, nepričakovan kozarec vina, pogovor s prijazno "domačinko" iz Ljubljane ter malica pri gospodu Zmagotu v vinotoču, ki se ponaša z najstarejšo vinsko kletjo v Prekmurju. Iz Strehovcev smo odšle precej dobre volje, predvsem pa presenečene nad dejstvom, koliko svetovljanskosti smo nepričakovano našle v tako odmaknjenem kotičku naše deželice.

Pot nas je iz Strehovcev skozi gozd vodila proti Bukovniškemu jezeru, ki smo ga obkrožile po makedamski gozdni poti. Nato je v gostilni Pri Lujzi sledil postanek za gorivo v obliki kave in gibanice, ki sta nas pripravili na dolgo pot med prostranimi polji, ki nas je vodila do Beltincev in kasneje še do Veržeja in Babičevega mlina na Muri. Tukaj velja opozorilo, da je zadnji del poti od Dokležovja do Veržeja precej zoprn zaradi prometa. Na vašem mestu bi Mlin na Muri menjala z otokom ljubezni v Ižakovcih in se v Veržej raje odpravila z avtom ali pa na kolesarskem izletu iz smeri Prlekije. Tako ali tako pa Mlin na Muri spada v Prlekijo, ne v Prekmurje. :)

V kolikor vas bo v tej točki zamikalo dobro kosilo vam priporočamo postanek v Gostilni Rajh v Bakovcih. Gre za najbolj priznano restavracijo v Prekmurju, ki je pred kratkim dobila tudi eno od Michelinovih priznanj. Z razlogom, hrana je odlična, prav tako vinska karta! Cene pa presenetljivo nizke za tak nivo restavracije - super. :)

Me se tokrat pri Rajhu sicer nismo oglasile (k njim smo skočili takrat, ko smo bili v Prlekiji) in smo našo pot nadaljevale oziroma zaključevale nazaj v smeri Murske Sobote. Na poti nazaj smo se ustavile še pri dvorcu in konjušnjici Rakičan. Res lep kotiček, ki pa je precej obljuden. Z razlogom sicer, saj je dvorec resnično lep, konji v ogradah ob njem pa tako dih jemajoči, da se jih kar ne moreš nagledati.

Po zares dolgem izletu (dobrih 70 km, 8 ur) ob 19:30 med gostilnami, ki smo jih dale na naš seznam (Zeleni Gaj, Kodila, Marič) nismo našle nobene, kjer bi še imeli odprto kuhinjo, zato smo večer zaključile v Bunkerju - in ni nam bilo žal. :)  Več o Bunkerju si lahko preberete v prispevku o Murski Soboti.

Nedelja, zadnji dan našega izleta, je bila dan za klasike. Začela se je s klasičnim prekmurskim zajtrkom, nadaljevala pa v čokoladnici Passero in Tropskem vrtu Ocean Orchids. Ti dve lokaciji sta precej znani in tudi jaz jih, ko sem v Prekmurju, nikoli ne izpustim. Zgodba družinske čokoladnice Passero me navdušuje že od mojega prvega obiska Prekmurja leta 2013, prav tako zgodba in lepota svetovno poznanih orhidej - (vsaj) ena gre vedno z mano domov. :) In ja, s klasikami se je naš tokratni obisk Prekmurja zaključil.

Ne vem zakaj imam tako rada Prekmurje. Mogoče zato, ker tu vedno dobim občutek, da se je čas ustavil in da življenje teče počasneje. Na začetku izleta so nam domačini sicer rekli, da se je v 6 letih (tako dolgo me ni bilo tam) marsikaj spremenilo. Vendar ob odhodu, ob vožnji mimo polj, vseh prelepo urejenih vrtov ob hišah in spominu na vse prijazne ljudi, ki smo jih srečale, še vedno ostaja občutek, da se v Prekmurju živi drugače. Počasneje, bolj povezano drug z drugim, z domom in bolj v stiku z naravo ter rodovitno zemljo, ki hrani.

‍

Kotički, ki smo jih obiskali: https://goo.gl/maps/nuFLP5CxPKDKEJt58