.svg){kind=small}
Na prvi pomladni dan, ko je bila temperatura prenizka za kolo, je padla odločitev za »sprehod« iz Moravskih toplic do Bukovniškega jezera. Pot, ki sva jo našli na spletni strani pespoti.si in se je po opisu zdela ravno dovolj dolga, da se naužijeva dovolj spomladanskega sonca in svežega zraka. Pisalo je, da bova hodili 5 ur in prehodili dobrih 18 kilometrov.
Še preden sva se pripeljali do Moravskih toplic sva se ustavili na kavi v Ošteriji Cipot, kjer sva se najprej do solz nasmejali dekoraciji terase (podrobno poglejte gospoda na sliki), potem pa še lastniku (?), ki nama je postregel s kavo in ji ob 10:00 zjutraj namesto vode dodal kar vino in nekaj tipičnega prekmurskega humorja, ki je vedno nekoliko »čez«. Izjemno zabavno doživetje res, priporočam! :D
Ob 11h sva krenili iz Moravskih toplic in, ker nisva ravno podrobno pogledali zemljevida poti, do Bogojine hodili kar po kolesarski stezi. Kar se je izkazalo za super odločitev, ker sva se po poti lahko ustavili v (novi) kavarnici, ki so jo odprli na posestvu Passero. Tam vedno znova presenetijo. Njihove čokolade in domače prekmurske dobrote verjetno že poznate? No sedaj so temu dodali prelepo kavarnico, v kateri vam čaj postrežejo v res lični skodelici in zraven dodajo eno izmed njihovih pralin (čaj hitro postane drugotnega pomena), prekmurska gibanica, za katero nam je Ema povedala, da jo dela njena babi, pa je tako dobra, da se je prvoten plan, da si jo razdeliva, kaj hitro spremenil v »A bova vsaka svojo?«. Odlična. Topla, rahla in (neznačnilno za Prekmurje) ravno prav velika.
Naslednja postaja je bila Bogojina kjer kraljuje Plečnikova mojstrovina, ki so jo postavili med letoma 1924 in 1927. Cerkev v Bogojini velja za eno najzanimivejših arhitektur 20. stoletja in zagotovo za najbolj znano svetišče Pomurja. Jaz si je sicer še nikoli nisem uspela ogledati od znotraj, tiste, ki boste imeli več sreče, pa naj bi v notranjosti pričakala atmosfera miru, spokojnosti in zbranosti.
Iz Bogojine pa dalje. Po obronkih Goričkega, malo gor, malo dol. Čez Filovški breg, pa nazaj do ceste in od tam spet v hrib, v Filovški gaj. Po poti skozi Filovški gaj vas bodo spremljale podobe Kristusovega križevega pota. Ja saj vem, verjetno sploh za tiste, ki niste verni se tole sliši malce »preveč«. Ampak moram priznati, da so mene podobe kar presenetile. Podobe so res res lepe in izpadejo precej moderno. Izdelal jih je akademski kipar … … Tistemu odseku poti daj kar malo posebno težo. Ob njih se ustavite in se (ponovno) zaveste, da se med preprostimi in prijaznimi Prekmurci skriva ogromno svetovljanskosti. Križev pot se konča s 15. postajo (Google sicer pravi, da jih je uradno 14, tako da je ta filovški poseben tudi iz tega vidika) pri Marijini (?) kapelici, pri kateri lahko pozvonite. Sicer nikjer ne piše, če je to dovoljeno in verjetno, nočete preveč motiti vaščanov… Ampak. Ker sem z Bleda in se pri nas z zvonjenjem na otoku izpolnjujejo želje, se temu seveda nisem mogla upreti. 😊
Iz Filovškega gaja vas poti vodi naprej proti Strehovcem. Tu pozorno, prava pot se desno odcepi takoj, ko stopite v gozdiček (najti morate tablice z napisom). Ta del poti je označen kot del Pomurske planinske poti. Smerokazi in markacije so prav (za)resne in točno take kot v Julijcih, kar je prav zabavno. Ja ni kaj, tudi Prekmurci imajo svoje gore oziroma Goričko. 😊
Iz Strehovcev pa le še nekaj korakov in ste ob Bukovniškem jezeru. Tam vas pričaka čaroben gozd, posejan s kar 26 energetskimi točkami na katerih se lahko ustavite, da se napolnite z mirom in novo močjo. Potem pa naprej do Vidovega izvira, ob katerem kraljuje Blagodjenik, pa do Vile Rusalke, ki skrbi za dobro ljudi, Vile Orhidejo, ki skrbi za rastlinski svet in Žabca Jezernika, ki bdi nad živalmi.
Tokrat je naju Bukovniško jezero sicer počakalo prazno in povsem presušeno. Lani je namreč nasip začel puščati, zato so jezero izpraznili in v teh dneh se ravno končuje sanacija. Na Pomgradu (podjetju, ki je odgovorno za sanacijo) pa so nam povedali, da bo trajalo kar nekaj časa, da bo jezero spet polno. Polni ga namreč le manjši potoček in če ne bo kakšnih večjih padavin, bi na to, da bo spet povsem polno, lahko čakali tudi do pol leta. No ja, upamo in super bi bilo, da bi počasi dočakali kakšno resnejše aprilsko deževje in bo Bukovniško jezero spet kmalu nazaj. 😊
Pri Bukovniškem jezeru se je najina pot končala. Na parkirišče sva namreč že zjutraj dostavili drugi avto. Prijetno utrujeni (najina pot je bila sicer, zaradi krajšnice v prvem delu, dolga »le« 15 km) sva poiskali samo še dobro kosilo. Tokrat sva ga (spet) našli pri Mariču v Martjancih. Klasična prekmurska gostilna, ki nikoli ne razočara. Široka ponudba tradicionalnih prekmurskih jedi, nedeljske klasike, slivovi cmoki in tudi pice imajo. Velike porcije, prijazno osebje in družba Prekmurcev, ki jo izberejo za nedeljsko kosilo in praznovanja, vam bodo ob kosilu pričarali občutke prave slovenske domačnosti in preprostosti, ki jo v mestih včasih kar malo pogrešamo. 😊
Še enkrat oziroma spet hvala Prekmurje in na snidenje kmalu.
Google zemljevid lokacij na poti: https://goo.gl/maps/2BPyS7o4VTMoj3Lk8
