Sliši se kot resna gorniška tura. Ampak ni skrbi, da je ne bi zmogli, saj gre za razmeroma nizko hribovje, ki se na severu naslanja na Škofjeloško hribovje, na jugu pa meji na ljubljansko barje.

‍

Mi smo se je lotili na, ne preveč lepo, nedeljo in svojo odločitev, da se podamo preblizu ljubljanske kotline, na začetku nekoliko obžalovali. Cel dan smo bili namreč v megli in žal z, menda prelepimi, razgledi proti Škofjeloškemu hribovju, Kamniško-Savinjskim Alpam, Sorškem polju, Ljubljanskem barju in Notranjski, ni bilo nič.

‍

Kljub temu pa smo na poti uživali in na koncu ugotovili, da lepe poti lahko lepe dni pričarajo tudi v megli. Glavno, da smo na svežem zraku! :)

‍

‍

Po poti smo osvojili 5 vrhov: Grmada (898 m) - Tošč (1021 m) - Vrh Gontarske planine (894 m) - Osolnik (858 m) - Govejek (727 m). Naredili smo kakih 16 kilometrov, ocenili, da kakih 800 višincev in, z izjemo treh postankov v kočah (v megli nekaj kratkega in sladkega paše (še) bolj kot ponavadi) v naravi preživeli cel dan.

‍

‍

‍

‍

‍

Zaključek poti smo kronali z večerjo v Piceriji Klementina, ki je bila prav prijetno presenečenje. Še en skriti kotiček, ki smo ga našli mimogrede in vam ga res priporočamo. Za predjed so nas namreč najprej presenetile Cigojeve mesnine (Ja! Od vipavskega vinarja Cigoja!) in topel kruh - wau! Nadaljevanje z njoki oziroma mini njokci, eno od mehiških specialitet in pohančkom pa ni bilo nič manj navdušujoče. Vem, da se ne sliši kot ne vem kaj oziroma prej kot še ena gostilna, ki ima na meniju vse... Ampak res res res je bilo vse okusno. Pri tem, da smo pice, po katerih slovijo in so prav lepo dišale s sosednjih miz, izpustili. Za piko na i pa še malinov tiramisu z matcho, gin tonic in ena dobra viljamovka. Potem pa samo še spat! :)

‍

‍

‍