Ne vem, koliko je ta pot poznana, kajti njen začetek je pri naši najbolj znani cerkvi na Brezjah. Namenjena naj bi bila duhovnemu razmisleku in sožitju človeka z naravo.

Tudi, če ji odvzamete versko noto, ki jo dobi že zaradi lokacije in izhodišča, vas bo zares pomirila. Vsaj mene je.

‍

‍

Obiskala sem jo v poznem spomladanskem popoldnevu, ubistvu že večeru. Ker nisem bila prepričana, če mi jo bo uspelo prehoditi pred temo in ker nisem srečala nikogar, sem bila malo zaskrbljena - punce same zvečer v gozdu pač nimamo najboljšega občutka. :)

‍

‍

Kljub temu in kljub nekoliko "polni glavi" tik pred mlajem, je pot upravičila svoje ime - Pot miru, jaz sem ji dodala še pridevnik pravljična. Ker taka zares tudi je. S potočkom, mostički, gozdnimi jasami in simpatično, s koreninami prepredeno potjo. Kot da, ko se spustiš pod brezjanska polja, vstopiš v drug svet. Spokojen, poln ptičjega žvrgolenja in, pri malem slapu Peračica, šumenja vode, ki pomiri in zbistri misli.

‍

Vzemite si čas zanjo, pustite ji, da vas prevzame s svojo čarobnostjo in napolni z mirom. :)

Parkirišče in izhodišče na Google Maps: https://goo.gl/maps/jxGswzKpPMqYBt3e6