To je tista regija pred Muro, ki ji pozornost praviloma jemlje bolj znana soseda preko Mure. Prleki vas bodo z veseljem popravili, če si boste pri njih drznili samo pomisliti, da ste v Prekmurju. Meja je jasna in šele tu sem ugotovila, da sem edini delujoči mlin na Muri (Babičev mlin) do svojega obiska neupravičeno pripisovala Prekmurju. Mlin namreč leži v Veržeju, na desnem bregu Mure, v Prlekiji.

‍

Prlekija, mala gričevnata regija, je bila zelo prijetno presenečenje. Tako z vidika same pokrajine in naravnih znamenitosti, možnosti za kolesarjenje, množice pohodnih poti, odlične, in do tedaj popolnoma nepoznane, prleške kulinarike, kvalitete njihovih vin ter predvsem z vidika gostoljubnosti, ki je tu še večja kot pri sosedih čez Muro (pa že tam je ekstra!).

‍

S prijateljico sva za najino namestitev izbrali povsem nov (odprli so junija 2020) Forest glamping, ki je bil prvi, ki naju je očaral. Nahaja se namreč ob idiličnem in tihem Blaguškem jezeru, ki je raj za ribiče in bo prevzel vse, ki cenite mir in se najbolje počutite v objemu narave. V Forest glampingu se trudijo zagotavljati kar najbolj avtentično izkušnjo v sožitju z naravo, ki jo uspešno (to se vidi predvsem pri zajtrku) povezujejo z lokalnim okoljem in prebivalstvom. Priporočamo! In cene so v tej prvi sezoni za tak tip namestitve več kot korektne!

‍

Najbolj znani mesteci v Prlekiji sta Ormož in Ljutomer. Ormož tokrat žal ni prišel na seznam za raziskovanje, Ljutomer pa, kljub temu, da deluje lepo, je žal odpadel ker ob najinem prihodu tam ni bilo žive duše. Petkovo popoldne sva si vseeno želeli nekaj urbanega utripa in sva tako potem vseeno pristali v "prestolnici" sosedov, Murski Soboti.

‍

So pa v Ormožu res neverjeten vtis pustile Ormoške lagune, ki se nahajajo ob, labodov polnem, Ormoškem jezeru. Gre za naravni rezervat, v katerem boste uživali v pravi simfoniji narave. Tam vas bodo spremljali zvok vaših korakov na gozdnih stezicah in sveže pokošeni travi, zvok šumenja dreves, ki plešejo v poletnem ritmu vetra, predvsem pa zvok stotin živali, ki so v Ormoških lagunah našle svoje zavetišče. Gre za edinstveno doživetje in učilnico v naravi, v kateri boste uživali sami, v paru ali pa v družbi najmlajših. Na sprehodu vas bo spremljalo regljanje žabic in petje ptic, najmlajšim pa boste v naravnem okolju lahko pokazali kačje pastirje, nešteto metuljev, labode, čaplje, detelje, različne vrste hroščkov in predvsem vodne bivole. Resno, ste vedeli, da imamo v Sloveniji vodne bivole? Zares nepozaben sprehod, ki mi bo še dolgo ostal v spominu.

‍

Prlekijo sva en dan raziskovali tudi na kolesu. Pri tem majhen opomnik - tu ne smete pozabiti, da niste na prekmurskih ravnicah. V Prlekiji gre namreč malo gor, malo dol, malo po cesti, malo po kolesarskih poteh, malo po kolovozu ob Muri, malo po makedamu, malo po gozdu, malo po poljih. Nekoliko je odvisno sicer tudi od tega, kakšno pot izberete in kolikokrat se na njej (malo nalašč, malo po nesreči) izgubite. ;) Je pa kolesarjenje po Prlekiji lepo predvsem zato, ker je prometa res malo. Če v Prekmurju življenje teče počasi, se je nama tu zdelo da se je ustavilo. Kar je super za kolesarjenje, nekoliko manj pa, ko (po)ostanete žejni in ugotovite, da ste možnost piva zapravili, ker se niste ustavili na Petrolu pri Bučečovcih (kraj, ki nama je omogočil kar nekaj zabave ob sklanjanju in ugotavljanju, kako se reče njegovi prebivalki). Pivo, ki sta ga pospremili, vedno odlični, prekmurska in prleška gibanica, sva potem le dobili (skupaj z nespodobnim povabilom sicer :O) v Kasaču v Veržeju. V tem mestecu "na meji" sva se ustavili še na Babičevem mlinu na Muri, kjer sva kupili (po mojem mnenju) najboljšo ajdovo moko v Sloveniji. V mlinu sva spoznali tudi enega redkih nerazpoloženih Prlekov, ampak ok, sva mu godrnjanje oprostili, ker sva bili krivi sami. :) Ob očaranosti nad notranjostjo sva namreč zgrešili (7!!!) opozoril, da je slikanje prepovedano. :)

‍

Eno najlepših doživetij v Prlekiji pa so zagotovo Jeruzalemsko-Ormoške oziroma Ormoško-Ljutomerske gorice! Verjetno jih poznate? Midve sva bili tukaj prvič in so naju povsem očarale. Veliki ljubiteljici Italije sva ugotovili, da je to mala slovenska Toskana. Le da je še lepša, bolj preprosta, simpatična in naša. :) Gre za pokrajino stoterih zaobljenih vinorodnih gričev,v katerih na 341 m najdete slikovito vasico Jeruzalem, ki naj bi ji ime nadeli križarji na poti v Sveto deželo. Ti griči zaradi obilice sonca, hladnih noči in prsti bogate z minerali, nudijo idalne pogoje za pridelavo vrhunskih belih vin, kot so rizling, chardonnay in sauvignon ter seveda odličnega avtohtonega Šipona, ki naj bi mu pri imenu pomagali kar Napoleonovi vojaki. Te gričke res morate doživeti, če jih še niste. In če koga ne bodo očarali naj se nam prosim javi! :)

‍

‍

Najboljše o Prlekiji pa za konec. Kulinarika in ljudje.

Kar se tiče kulinarike vas ta del Slovenije skorajda ne more razočarati in, tako kot Prekmurje, poskrbi, da odidete z odpetim gumbom na kavbojkah. :) Midve sva petkovo kosilo, malico in večerjo v enem našli v Svetem Juriju ob Ščavnici, kjer sva obiskali popoldansko tržnico ob upravni stavbi in preiskusili kvasenico, postržnjačo in poleg vina še nekaj domačih piškotov ter potico. Ajdov krapec (kropec) pa sva našli na avtobusni postaji istega kraja, kamor se vsak petek ob 14:00 pripelje kombi s tradicionalnimi prleškimi pogačami. Priporočam, da poskusite vse (če se zelo potrudite bo šlo). Najin glas gre vsekakor ajdovemu krapcu.

Tisto pravo kosilo, pa sva dvakrat jedli na istem mestu (če je nekaj dobro, pač ne tvegaš :) in sicer v Vinskem hramu Brenholc v Jeruzalemu. Gobji tris iz zjutraj nabranih jurčkov, domač kruh in kozarec šipona oziroma souvignona za nedeljsko kosilo, zraven pa še izjemen razgled in obilica sonca, so naju "vrgli na rit"!

‍

O ljudeh in gostoljubnostih pa  - prijaznost in dobra energija na vskem koraku. Pa naj gre za starejšega vzdrževalca v Forest glampingu, ki te vsako jutro pozdravi z iskrenom nasmehom in vprašanjem, če je bilo spanje dobro. Lastnika hiške ob mlinu na veter (Stara gora), ki kosi trato pred svojo hišo in se opraviči za hrup. Potem pa kljub zatrjevanju, da prav nič ne moti in da smo prišleki mi, svojo traso začne na najbolj oddaljenem koncu. Ali pa za gospoda, ki ti rükne avto, potem pa te poišče v trgovini, in ti tako brezskrbno pove za nesrečo ter obljubi, da te počaka zunaj, da se škodo odpraviš pogledat z nasmehom. Ubistvu ti spominek na Prlekijo, ki je ostal na avtu, nasmeh prikliče na obraz še na deževen ponedeljek in torek, ko si že davno doma. :)

‍

Prelep skriti kotiček naše deželice, kjer boste, vedno dobrodošli, našli svoj mir in si zares oddahnili od vsakdana.

Kotički, ki smo jih obiskali: https://goo.gl/maps/xcX8AQbaAmXieeXA8

‍